Nesojeno veterinarko po izobrazbi je poklicna pot po končani fakulteti zanesla v farmacevtsko industrijo, kjer se je Ljiljana Žunjanin razvila v menedžerko, sposobno voditi trge v več različnih državah. Na videz je mladostna, pristopna in umirjena, deluje pa zelo zrelo in samozavestno, čemur najverjetneje botruje dejstvo, da si je z marljivim delom ter željo po znanju in napredovanju nabrala vse potrebne izkušnje. Čeprav ima družino, je zelo predana tudi svojemu poklicu, zato ga nikoli povsem ne izklopi iz glave. Njen službeni naziv je regijski vodja v podjetju Astellas Pharma, trženje in distribucija farmacevtskih izdelkov. Podjetje je del globalne farmacevtske družbe, ki ima sedež v Tokiu na Japonskem.

Ljiljana, katero je vaše strokovno področje in kakšno delo opravljate?

V okviru regije Adriatic-Baltic sem »country manager« za Adriatic, kar obsega Slovenijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Sedež imamo v Ljubljani. V podružnici na Hrvaškem imamo devet zaposlenih, v BiH pa dva človeka. Moja funkcija vključuje vodenje zaposlenih v vseh treh državah, skupaj je to 23 ljudi. Pokrivamo marketing in prodajo, od predstavnikov na terenu in produktnih vodij do vodij predstavnikov. Predstavljamo zdravila za različna terapevtska področja, medtem ko razvoj zdravil poteka na globalni ravni. Terapevtska področja, ki jih pokrivamo, so onkologija, urologija, transplantacije, anti-infektiva. Kot menedžerka v multinacionalki pa moram seveda razumeti tudi finance.

Kako ste prišli do te točke v življenju?

Zaključila sem študij na veterinarski fakulteti, sem torej doktorica veterinarske medicine, a tega dela nisem nikoli opravljala. Po fakulteti v veterini nisem dobila zaposlitve, zato sem se pridružila farmacevtski industriji, kar se je kasneje izkazalo za zelo dobro odločitev, ki je ne obžalujem. Velikokrat me sprašujejo, če mi je žal, da nisem veterinarka, ali pa, kako to, da veterinarka dela v farmaciji. Ti dve področji nista tako nepovezani. Pri mojem delu v farmaciji mi je izobrazba veliko pomagala. Ko se pogovarjamo o zdravilu, je treba razumeti njegovo delovanje na organizem, indikacije, stranske učinke. Farmakokinetika, farmakodinamika ter distribucija zdravila v organe potekajo precej podobno tako v živalskem kot človeškem organizmu. Poleg tega se tudi veliko raziskav dela najprej na živalih, preden pridejo v klinično preizkušanje na človeku. V komunikaciji z zdravnikom zelo pomaga poznavanje delovanja organizma kot takega. To znanje sem dobila na fakulteti. Finančni del pa se je bilo treba priučiti, tega nam fakulteta ni dala. Na srečo sem imela dovolj dobre sodelavce in zdravo kmečko logiko, da sem se naučila samostojno narediti tudi finančni dokument in ga interpretirati.

Na katerem področju pa ste začeli v farmaciji?

Kariero v farmaciji sem začela kot prodajna predstavnica na terenu v podjetju Servier Pharma. Obiskovala sem zdravnike in predstavljala zdravila; to je bilo 15 let nazaj. Tam sem bila tudi produktni vodja. V podjetju Abbott sem bila potem vodja trženja, vodja poslovne enote in vodja za državo, še kasneje v podjetju Mylan pa vodja za več držav - Češko, Slovaško, Albanijo, Kosovo in Slovenijo. Takrat je bilo zelo veliko potovanj, ki so bila precej nezdružljiva z zasebnim življenjem - živela sem na letalu. In to je bil tudi eden od razlogov, zakaj sem prišla v družbo Astellas Pharma, kjer sem že četrto leto. Moje delo tukaj je bolj centralizirano. Še vedno potujem, vendar bistveno manj kot prej. Ponosna sem na to, da sem v karieri postopno napredovala in po korakih osvojila vsako delovno mesto. Imela sem torej čas razvijati se in spoznati vsako od funkcij, za katero sem sedaj odgovorna. Tudi osebnostno sem se z delom v farmaciji precej izpopolnila. Na začetku je bilo težko, potem pa mi je prav moje delo omogočilo razvoj novih kompetenc, kot so komunikacijske veščine, sposobnost hitrih odločitev, smisel za organizacijo ter gradnja odnosov s strankami in sodelavci. Vse to je kasneje botrovalo kariernim napredovanjem in je zelo uporabno tudi sicer v življenju.

Ali imate občutek, da vaše delo prispeva k reševanju življenj? Kako? In kakšen je ta občutek?

Osebno sem imela to srečo, da sem vedno delala v podjetjih, kjer je bil bolnik na prvem mestu. Tudi interno, ko smo se pogovarjali, smo bili vedno osredotočeni na bolnika. Moja motivacija je ravno bolnik - bolje kot bom znala predstaviti prednosti zdravila, večjo korist od tega bo imel bolnik, saj bom tako pripomogla k temu, da bo dobil pravo zdravilo zase. Če mu to zdravilo izboljša potek bolezni in podaljša življenje, sem vedno vesela. Na ta način se vidim soodgovorno za bolnikovo zdravje. Seveda pa je zdravnik tisti, ki odloča, katero zdravilo bo bolnik dobil.

Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Kot otrok sem vedno vso svojo žepnino vložila v epruvete, petrijevke, lije. Znanost me je vedno zanimala. Hotela sem biti znanstvenica. Mislila sem, da bom delala v laboratoriju in da bom odkrivala nove molekule, da bom morda odkrila kakšno novo zdravilo. Vse svoje prihranke sem tako dajala na kupček za nakup malih laboratorijskih pripomočkov. Doma sem imela svoj igralni kotiček, ki se je imenoval laboratorij, in tam sem delala svoje male znanstvene poskuse ter pod mikroskopom opazovala žuželke in rastline. V knjižnici sem si na to temo izposojala veliko knjig, starši pa so me kar podpirali. Tako sem se odločila tudi za vpis na Bežigrajsko gimnazijo, ki je imela poudarek na naravoslovju, potem pa za fakulteto veterinarske znanosti. Nikoli nisem želela postati zdravnica. Veterina je bila moja prva izbira, saj sem imela rada živali, imeli smo jih tudi doma, celo med igro na ulici smo otroci s ceste pobirali potepuške mucke. Zdaj živali nimam, saj je zanje treba imeti čas, moj delovnik pa se pravzaprav nikoli ne konča. Sem pač tak tip, ki nikoli ne izklopi, stalno razmišljam, kaj bi še lahko naredila, kaj bi lahko naredila bolje in sem visoko motivirana.

Kaj pa vas motivira, imate morda osebni moto, ki se ga držite?

Zasebno je moja največja motivacija moj sin, moj osebni moto pa je »Nikoli se ne predaj«. Vsakdanje življenje nam včasih nastavi pasti, težave nas kar posrkajo, vendar je treba včasih izstopiti iz te drame in se ne predati. To velja za vsa življenjska področja, tudi za prehranjevanje, šport, staranje. Telo mora vedno podpirati duha, saj boš le zdrav lahko kaj dal družbi in ljudem, ki jih imaš rad. Zame je to vse povezano, vse mora biti v ravnovesju, zato se precej ukvarjam s športom. Rekreativno veliko tečem, kar mi pomaga pri mentalnem razstrupljanju, pozimi hodim tudi v fitnes in vedno pazim, da sem v gibanju. Sem tip, ki bo raje izbral stopnice kot dvigalo, rada veliko stvari opravim peš in z rokami. V službi pa sem morala vedno v prvi vrsti verjeti v to, kar sem predstavljala. Vedno me je gnalo to, da bi bolnik lahko dobil najboljše zdravilo za svojo bolezen. To je naše poslanstvo in glavni motivator, da  vztrajam na tej poti. Farmacevtska industrija mi je vedno omogočala, da sem lahko izražala svoje talente in speče potenciale. Pustila mi je tudi dovolj časa, da sem jih razvila. Vedno sem rada delala z ljudmi in to mi moje delo omogoča. Moja velika motivacija je tudi moja ekipa. Rada delam tam, kjer lahko pustim pečat na ljudeh. Tako dobiš zadoščenje, da si tudi ti nekaj dobrega naredil.

So na vašo odločitev, da se posvetite temu delu, vplivale kakšne osebne izkušnje? Nam lahko zaupate kakšne, katere izkušnje so to bile?

Kot mladostnica nisem bila komunikativna, bila sem sramežljiva in vedno malo v ozadju. Zato sem se namenoma vrgla v to branžo, ker sem imela vizijo, da sem bom med delom teh veščin priučila. Zato sem velikokrat hvaležna farmaciji, saj me je tega res naučila. Farmacevtske družbe namreč omogočajo veliko izobraževanj, ki sem se jih udeležila, nekatere kompetence pa mi je dala predvsem praksa. Vidim, da sem v primerjavi z nekoč v nekaterih situacijah bolj suverena in jih z lahkoto premagujem. Predvsem ljudje, ki me poznajo od mladosti, pravijo, da sem se zelo spremenila, da komuniciram in nastopam bolje in bolj samozavestno.  

Za kateri vidik, področje vašega dela si želite, da bi ga ljudje bolje poznali? Katero je najpogostejše zmotno prepričanje v zvezi z vašim delom?

Zmota je, da nič ne naredimo za družbo, da smo zelo neetični, v resnici pa je to vroča tema v farmacevtski industriji. Imamo zelo oster samonadzor, zelo smo kritični sami do sebe in med sabo ter stremimo k visoki etičnosti in jo živimo. Napačno je tudi prepričanje, da vse gledamo skozi številke. Seveda nismo socialna ustanova, vendar pa se med nami večino časa pogovarjamo o bolniku, ne o zaslužkih. Tudi sami se med sabo vzgajamo tako, da naša motivacija temelji ravno na bolniku, zdravljenje njegove bolezni in kakovost njegovega življenja morata biti naš osrednji cilj. Meni je  izjemno pomembno, da prodajam dobra zdravila, ki bodo rešila življenja, in farmacija naredi veliko dobrega. Tako lahko danes z nekaterimi kroničnimi boleznimi, kot sta visok krvni tlak ali aids, ljudje kakovostno živijo vrsto let, kar včasih ni bilo mogoče. Seveda pa zagovarjam tezo, da za svoje zdravje lahko največ naredimo sami, s preventivo, ki se začne z zdravim življenjskim slogom.

Vas ob misli na razvoj in prihodnost človeškega zdravja navdaja optimizem? Zakaj? Na katerih področjih menite, da se bo največ spremenilo?

Ja, sem optimistična. Razvoj gre v preventivo, v preprečevanje določenih bolezni, zelo se razvija genetska medicina, s katero lahko določijo nagnjenost za razvoj določenih bolezni, ki se potem lahko razvijejo ali pa ne. Del medicine bo seveda še vedno tudi kurativa, pri čemer pa bomo morali na novo definirati starostnika. Če je bila ženska nekoč pri štiridesetih zrela ali celo že stara, se bo ta meja prav zaradi preventive močno pomaknila navzgor.
Verjamem, da bo v prihodnje poudarek tudi in predvsem na kakovosti bivanja bolnika v samem procesu zdravljenja. Zdravljenje na daljavo v bolniku prijaznem (domačem) okolju, kjer ga obdajajo pozitivni občutki, je vsekakor izziv za nove pristope. Seveda pa ne gre pozabiti na informacijsko tehnologijo, ki bolnika opolnomoči z znanjem, napravami in pripomočki ter ga postavi v aktivno vlogo v procesu zdravljenja. Uporaba umetne inteligence v procesih zdravljenja pa bo za naše otroke najverjetneje kar del zdravstvenega vsakdana.  


Kako bo po vašem mnenju videti naša družba čez nekaj desetletij in kako bo k temu prispevalo to, kar delate vi?

V zdravstvu se stvari premikajo iz sekundarne ravni na primarno. Manj bo torej specialističnega obravnavanja in manj hospitalizacij, več pa dela na preventivi in dnevnih klinik. Če navedem primer: za kemoterapijo so bolniki nekoč morali ležati v bolnišnicah, zdaj pridejo v dnevno bolnico, kjer dobijo v žilo kemoterapevtik in gredo domov. Bolniki bodo vse bolj zdravstveno izobraženi, informacijsko podprti in samozavestni. Prevzemali bodo aktiven nadzor nad lastnim zdravjem in zdravljenjem ter bodo upravičeno čedalje zahtevnejši in bolj osveščeni uporabniki farmacevtskih in drugih zdravstvenih produktov.
Farmacija pa bo morala v prihodnje samozavestno, ponosno in iskreno vedno znova osveščati in  dokazovati, da je naš cilj boljše zdravje v družbi. O tem in o mentaliteti ljudi, ki v tej industriji delamo, moramo govoriti več, saj si resnično in iskreno prizadevamo, da bi bil rezultat našega dela bolj zdrav in zadovoljen človek. Morda zveni klišejsko, a prepričana sem, da to še vedno premalo poudarjamo.